S KOZJANSKEGA NA DOLENJSKE GRIČE    -     20. maj 2021

Ta lep izlet smo si privoščili kar sredi tedna, ko ni nikjer velike gneče, sploh pa ne v času epidemije.

Začeli smo v Olimju, v stari lekarni minoritskega samostana, se okrepčali z jutranjo kavico v centru Podčetrtka in nadaljevali vožnjo na Bizeljsko, v skrivni predel Župjeka, kjer že več kot 35 let gnezdi kolonija pisanih ptic čebelarjev. Po tiho smo se približali opuščenemu peskokopu, a zaman po tiho. Tam je že bila stojnica predstavnika Kozjanskega parka, ki letos slavi 40 let svojega delovanja. Prav ta dan pa je bil tudi »Dan čebel« in gospod Klenovšek nam je razkril vse skrivnosti praznovanja in iz življenja čebel, sploh pa teh pisanih ptic »čebelarjev«, ki se po mesecu juliju spet vračajo nazaj proti Južni Afriki.

Ko smo obvozili sotočje Save in sanjave Krke na Dolenjsko, smo pod obronki Krškega hribovja prispeli v občino Škocjan. Na skrajnem severu te lokalne skupnosti smo poiskali njihovo najvišjo točko, to je hrib ČERVIVEC, visok 494 metrov, ki pa zaradi svoje nizkosti ponuja visok razgled po obzorju Slovenije, sploh pa na Gorjance in proti Gorskemu Kotarju. Nato smo »odpotovali« po lokalnih cestah preko gričev v dolino reke Mirne, se v Tržišču pri »orjaški pletenki« pofotkali, zatem pa se napotili v strmino navzgor, v zaselek VRHEK, da bi videli čudovito, že od leta 1976 zavarovano rastlino RUMENI SLEČ ali AZALEJO. Ampak ni jo mogoče kar tako najti, ker raste v skrivnem predelu gozda, oznake pa so skromne. In prav je tako. Zakaj bi z velikim pompom razdajali vaško skrivnost. Je že dovolj, da enkrat letno s skupinskim pohodom povedejo radovedneže do te velike rumene rožce, ki raste v obliki grma do 3 m visoko. Če je topla pomlad, se že sama izda, ker tako močno zadiši v okolico. Tu smo zopet imeli srečo, ker smo našli poznavalca terena, ki se nam je pridružil in nam podal veliko informacij o tem kraju in o tej dišeči »rožci«, ki raste samo tu in morda še na dveh rastiščih v Sloveniji.

Franček Hribernik

(več fotografij je v galeriji)